Zgodba Lilly in Madelaine

Dotik mi je rešil življenje

Madelaine in Lilly sta dvojčici. Živita v Hamburgu v Nemčiji, radi imata hip-hop in med njima ni skrivnosti. Sta nerazdružljivi že od rojstva. Vse od trenutka, ko je Lilly rešila življenje svoje sestrice.

Zgodba Lilly in Madelaine (1:33)

1

Dramatičen začetek

Vsako leto se prezgodaj rodi okrog 15 milijonov otrok. Lilly in Madelaine sta se rodili 9 tednov prezgodaj. Obe sta se borili za preživetje: bili sta pod nadzorom v inkubatorju in sta potrebovali pomoč respiratorja. Toda Madelainine možnosti so bile manjše – rodila se je z luknjico v srcu.

Kako se počutita, ko se vidita na prvih družinskih fotografijah? Ali se prepoznata ali se vama zdi, da gledata nekoga drugega?

M: Slike nekako prikazujejo najin odnos, kakršnega imava še danes – vedno skupaj. Oče in mama sta nama že zelo zgoda začela pripovedovati, kako težki so bili najini prvi tedni. Skoraj sva umrli. Na srečo se je ena izmed sester domislila, da naju dajo v inkubator skupaj ... L: Tam sva se objemali, najini prstki so se dotikali. Od tistega trenutka naprej so bile najine možnosti za preživetje vse večje. Končno je bila Madelaine sposobna sama zadihati in luknjica v njenem srčku se je zaprla.
M: Najina mama je bila prešibka, da bi naju obiskala na oddelku za nedonošenčke. Zato naju je očka vsakič slikal s polaroidnim fotoaparatom. Vendar ni bilo kaj dosti videti. Bili sva tako drobceni in povsod so bile cevke.

»Najini prijatelji ves čas govorijo: Ni normalno, da sta si tako blizu!«

Lilly

2

Trajna vez

Ali je povezanost med vama ostala nespremenjena vse od vajinega rojstva?

L: Najini prijatelji pravijo, da niso še nikoli videli dvojčkov ali sorojencev, ki bi si bili tako blizu kot medve. Ves čas govorijo: »Ni normalno, da sta si tako blizu!« Dejansko se zelo redko zgodi, da sva ločeni za več kot eno uro. Preprosto se preveč pogrešava.

M: Stalno me skrbi za Lilly. Kadar greva smučat ali kolesarit, mora biti Lilly vedno pred mano. V nasprotnem primeru se ves čas obračam, ker se hočem prepričati, da je z njo vse v redu.

L: Danes sva si prav tako blizu kot ob rojstvu. Vsak dan se objemava in dotikava.

ČAS MINEVA. MOČ DOTIKA OSTAJA.

»To sem čutila kot mama, danes pa to vem kot zdravnica: dotik ima zdravilno moč.«

Dr. Tzipi Strauss

Vodja neonatologije v Medicinskem centru Sheba, Tel Aviv, Izrael

Kjer se znanost sreča s preživetjem

Kengurujska nega ali kengurujčkanje se je začelo v 70. letih prejšnjega stoletja v Bogoti v Kolumbiji. Namen je bil zmanjšati visoko stopnjo okužb in smrtnosti v bolnišnicah zaradi prenatrpanosti oddelkov in premajhnega števila inkubatorjev. Mamice so zato spodbujali, da so pestovale svoje dojenčke, tako da so daljši čas in med dojenjem ohranjale stik kože s kožo. Obolevnost in smrtnost dojenčkov sta naglo padli. V naslednjih letih so številne študije potrdile, da ima kengurujčkanje številne, znatne in dolgotrajne koristi za otroke in njihove družine. Med učinki, o katerih so poročali, so kardiorespiratorna in temperaturna stabilnost, boljša organizacija spanja, izboljšani rezultati na vedenjskih ocenjevanjih, zmanjšani negativni odzivi na boleče postopke in izboljšano družinsko okolje.

Masaža stopal proti dihalni odpovedi pri nedonošenčkih

Dotik nedonošenčke opominja, da morajo dihati. Toda v vsakdanjem življenju v bolnišnici bi to pomenilo ogromno dela. Raziskovalci iz Leipziga so zdaj razvili metodo, ki se lahko uporablja za polmehansko stimuliranje nedonošenčkov. Po uspešnih začetnih študijah so zdaj nujno potrebne donacije, ki bi financirale nadaljnje testiranje in razvoj.

Dotik mi je rešil življenje

Ti ljudje so delili svoje zgodbe o dotiku, ki jim je rešil življenje. Kakšna je vaša zgodba?

Sandra, Nemčija

Najin sin je bil rojen 12 tednov prezgodaj. Devet tednov je moral preživeti na neonatalnem oddelku. Vsak dan sva ga pestovala tesno ob svoji koži, da sva mu dajala toploto, ki jo je potreboval. Ta metoda se imenuje »kengurujčkanje«. Danes je najin sin čudovit in srečen 2,5-letnik.

Richard, ZDA

Nekega dne sva šla z dekletom na sprehod do reke Delaware. Odločil sem se, da bom zabredel v reko. Toda nekatere skale so bile spolzke. Ko sem bredel po reki, mi je na neki skali zdrsnilo. Poleg te skale je bila globoka luknja in potegnilo me je vanjo z nogami navzdol. Poskušal sem izplavati in z zadnjimi močmi mi je uspelo dvigniti desno roko. Trenutek kasneje sem začutil, da me je nekdo zagrabil in potegnil navzgor; moja glava je bila spet nad gladino. Bila je mlada ženska! Bila je nekaj metrov nižje ob reki in me ni videla priti iz vode. Ko sem začutil dotik druge roke, sem vedel, da ne bom umrl. To je bilo zame resnično globoko in pomembno doživetje.

Lisa, Nemčija

Termin mojega poroda je bil predviden sredi zaprtja države. Popadke sem imela že dva dni. Mož ni smel v porodno sobo. Imela sem redne preglede, vendar sem se kljub temu večinoma počutila sama s svojo bolečino. Nato je ob izmeni prišla druga babica, ki mi je v pozdrav položila roko na hrbet. To je bil prvi dotik, ki sem ga izkusila po sprožitvi poroda. Ta mala gesta fizične naklonjenosti mi je dala moč. V tistem trenutku sem ponovno začutila upanje, da bom nekako zmogla spraviti svojega otroka na svet.