Človeški dotik v svetu, ki mu vlada pandemija. Vpliv in ukrepi.

Pandemija covida-19 je radikalno spremenila naše življenje, saj vpliva na vse njegove vidike, od načina dela in prisotnosti v šoli do druženja in celo nakupovanja osnovnih potrebščin. Od vseh sprememb, ki so nas doletele, pa je v naših življenjih verjetno najbolj prizadeto področje povezovanja z drugimi ljudmi.

Trije od štirih vprašanih so dejali, da so zaradi izolacije spoznali, kako pomemben je fizični stik za njihovo zdravje.

Dotik med pandemijo: prepovedan, vendar pomembnejši kot kdaj koli prej

Nova študija kaže, da dotik ostaja zelo pomemben za ljudi po vsem svetu – kljub virusu ali morda prav zaradi njega. Lanska študija je razkrila, da 87 % ljudi verjame, da je človeški dotik ključnega pomena za srečno in izpolnjeno življenje. Letošnja študija kaže, da je ta številka nekoliko narasla – na 88 %. Poleg tega so trije od štirih vprašanih dejali, da so zaradi izolacije spoznali, kako pomemben je fizični stik za zdravje. Podatki kažejo, da se zdaj, ko se ne moremo več dotikati tako svobodno, kot smo se prej, ko vsaka interakcija še ni zahtevala zapletenega miselnega izračuna glede stopnje tveganja, vse bolj zavedamo pomembnosti dotika v našem življenju. Skratka, naša prisilna izolacija je poudarila pomen človeškega dotika za naše zdravje in dobro počutje.

Več kot dve tretjini sodelujočih je dejalo, da je danes več ovir za dotik kot pred enim letom.

Nove ovire za človeški dotik

Pred pandemijo so običajne ovire za človeški dotik vključevale na primer pomanjkanje časa ali negotovost glede družbenih norm in vrste primernega dotika. Novi rezultati pa so pokazali, da so te tradicionalne ovire danes manj pomembne. Na splošno več ljudi preživlja več časa doma, njihova življenja so bolj umirjena. Manj je tudi zmede okrog družbenih norm, saj večina ljudi razume, da je dotik povezan s tveganjem okužbe. Vendar pa v celoti zdaj obstaja več ovir za dotik kot kadar koli doslej. Več kot dve tretjini sodelujočih je dejalo, da je danes več ovir za dotik kot pred enim letom.

Podatki kažejo, da smo kot družba za zdaj sprejeli te ovire in da ne iščemo drugih oblik dotika. Štirje od petih vprašanih po svetu so dejali, da se izogibajo obredom dotikanja, kot so rokovanje, poljubljanje ali kratki objemi. To še posebej velja za najbolj prizadete države, kot so Brazilija, Južna Afrika, Italija in Francija, kar nakazuje, da so ljudje v deželah, ki jih je pandemija močno prizadela, zelo previdni v svojem pristopu do človeškega dotika.

COVID-19 JE OMEJIL FIZIČNI DOTIK ZA MNOGE LJUDI

Odgovor glede količine dotikov, ki so jih bili ljudje osebno deležni v preteklem letu., Vir: Mindline, raziskava 2020

Raven človeškega dotika v svetu med pandemijo

Veliko anketiranih ljudi je dejalo, da je njihova raven človeškega dotika med pandemijo upadla tako v notranjem socialnem krogu (družina, partnerji ali tesni prijatelji) kot zunanjem krogu (sodelavci, znanci, sosedje). Več kot tretjina jih je povedala, da se je dotikanje v njihovem notranjem krogu zmanjšalo, 40 % pa jih je menilo, da so doživeli manj dotikov v zunanjem krogu. Zmanjšanje dotikanja v zunanjem krogu je pričakovano, saj je več ljudi izoliranih in njihov fizični stik je omejen na osebe, s katerimi živijo. Manj dotikov v notranjem krogu se na prvi pogled zdi nepričakovano, toda ne, če upoštevamo število ljudi, ki živijo s starejšimi, osebami z oslabljenim imunskim sistemom ali drugimi ljudmi, pri katerih bi obstajalo visoko tveganje, če bi zboleli, ter dejstvo, da večina ljudi ne živi v istem gospodinjstvu s svojimi najtesnejšimi prijatelji. Poleg tega je bilo v državah, kot so Italija, Južna Afrika in Južna Koreja, kjer so bili uvedeni strogi ukrepi zaprtja države, pomembno manj dotikanja znotraj notranjega, še bolj pa zunanjega socialnega kroga. V Italiji je več kot pol sodelujočih dejalo, da se je njihova raven fizičnega dotika v zunanjem socialnem krogu od lanskega leta zmanjšala. V Južni Koreji je upad dotikanja navedlo 49 % sodelujočih, v Južni Afriki pa 46 %. Omeniti je treba zlasti Južno Korejo, saj so se ljudje tam že v začetku manj dotikali kot v drugih državah, zato je njihov upad dotikanja še bolj dramatičen.

Presenetljivo pa je, da je približno polovica anketiranih ljudi dejala, da se njihova raven človeškega dotika med pandemijo ni pomembno spremenila. 46 % sodelujočih širom sveta je dejalo, da se količina dotikov, ki so jih deležni v notranjem socialnem krogu, v preteklem letu ni spremenila, 51 % pa jih je menilo, da se raven dotikov ni spremenila v zunanjem krogu. Če želimo razumeti vzroke, si moramo pobližje ogledati podatke, ki razkrivajo omembe vredne geografske razlike v dotikanju. V Nemčiji, Avstraliji, Združenem Kraljestvu in ZDA se je vedenje glede dotikov spremenilo manj kot v drugih državah. Kljub resnosti izbruhov je manj ljudi poročalo o spremembah v količini dotikov, ki so jih delili s svojim zunanjim krogom, kot v drugih državah. V Nemčiji sta skoraj dve tretjini oseb izrazili, da se raven dotikov v njihovem zunanjem krogu v preteklem letu ni spremenila. V Avstraliji, Združenem kraljestvu in ZDA je tako odgovorila dobra polovica sodelujočih. Ena izmed razlag je, da te države že v osnovi ne predstavljajo »dotiku prijaznih« kultur. Iz naše predhodne globalne raziskave vemo, da so Nemčija, Združeno kraljestvo, Avstralija in ZDA države, ki so najmanj naklonjene dotikanju, zato bi bilo pričakovati manj sprememb vedenja. Možno je tudi, da se je v teh državah skepticizem glede resnosti pandemije in potrebe po ukrepih zaprtja države pretvoril v manj opazne spremembe pri dotikanju.

Za nekatere skupine pa se je raven človeškega dotika med pandemijo dejansko zvišala. Ljudje, ki živijo v gospodinjstvu z vsaj enim otrokom, in mladostniki, stari od 16 do 19 let, so skoraj dvakrat verjetneje poročali o povečanju dotikov v notranjem krogu kot druge skupine, kar ni presenetljivo, saj številne družine preživljajo več časa doma. Vendar pa so mladi ljudje in starši brez partnerja prav tako skoraj dvakrat tako pogosto menili, da se je okrepilo tudi dotikanje v njihovem zunanjem krogu. Videti je, da je v teh skupinah potreba po človeškem stiku in dotiku bistveno večja od njihovega strahu pred okužbo z virusom ali tem, da bi okužili druge, pri katerih bi morda obstajalo večje tveganje.

»Zaradi izolacije sem spoznal, kako pomemben je dotik za naše zdravje.«

»Zaradi izolacije hrepenim po dotiku bolj kot prej.«

»Zaradi izolacije se počutim bolj osamljenega kot kadar koli prej v življenju.«

»Pogrešam dotik in po koncu krize moram to nadomestiti.«

»Izolacija me je pripravila do tega, da razmišljam o tem, koga in kako pogosto se dotikam.«

Prisilna izolacija je povzročila, da se polovica ljudi po vsem svetu počuti osamljeno.

Osamljeni ljudje pogrešajo objem

Stopnja strinjanja med tistimi, ki se počutijo osamljeni, v primerjavi z osebami, ki niso osamljene:
»Pogosto si želim, da bi me drugi večkrat objeli.«

Željni dotikov in osamljeni: samski, starši samohranilci in ljudje, starejši od 50 let

Medtem ko lahko opazimo razlike v dotikanju med državami na podlagi njihovega pristopa do pandemije, so podatki znamke NIVEA pokazali, da pri dobrem počutju ljudi med krizo pomembno vlogo igrajo tudi osebne okoliščine, ne glede na to, kje živijo. Starost osebe, dejstvo, da živi sama ali z drugimi ljudmi ali je starš, so dejavniki fizičnega in duševnega zdravja ter sposobnosti povezovanja z drugimi ljudmi prek dotika. Kot kažejo podatki, so nekatere skupine bolj prizadete kot druge.

Osamljeni ljudje

Prva skupina ljudi, ki je občutila negativne vplive pandemije in posledične izolacije, so tisti, ki sami sebe opisujejo kot osamljene. Glede na izsledke raziskave je to pomemben delež svetovne populacije. Prisilna izolacija je povzročila, da se polovica ljudi po vsem svetu počuti osamljeno, včasih celo bolj osamljeno kot kadar koli prej v življenju. Podatki razkrivajo tudi močno povezavo med osamljenostjo in dotikom: 81 % sodelujočih, ki so dejali, da se pogosto počutijo osamljene, bi rado prejelo več objemov, v primerjavi s 45-odstotnim deležem tistih, ki so povedali, da ne čutijo osamljenosti. Zdi se, da povezava med dotikom in osamljenostjo s starostjo narašča in je močnejša tudi pri ljudeh, ki živijo sami. Jasno je, da lahko pomanjkanje človeškega dotika razumemo kot gonilo osamljenosti, medtem ko jo več dotikanja lahko pomaga ublažiti.

Življenje v državah z manj fizičnega dotika

Povezava med osamljenostjo in dotikom je posebej opazna v državah, kjer manj fizičnega dotika velja za družbeno normo. V Nemčiji je skoraj devet desetin oseb, ki se pogosto počutijo osamljene, dejalo, da si želijo prejemati več objemov, medtem ko se samo 43 % ljudi ne počuti osamljenih. Skrb vzbujajoča razlika 44 odstotnih točk nam pove, v kolikšni meri osamljenost potisne ljudi v slabši položaj. V Avstraliji, Združenem kraljestvu, ZDA in Južni Koreji je bila razlika nekoliko manjša, vendar še vedno izrazito velika (približno 40 odstotnih točk). Nasprotno je povezava šibkejša v državah, kjer je raven dotika v vsakdanjem življenju na splošno višja, na primer v Braziliji (razlika 21 odstotnih točk), Italiji (razlika 28 odstotnih točk) in Franciji (razlika 33 odstotnih točk). Te številke nas opozarjajo, da moramo vključiti ljudi, ki so morda osamljeni, in jim priskočiti na pomoč, zlasti v državah, kjer dotik ni tako pogost del vsakdanjega življenja. Dotik, ki ga ljudje prejmejo – tudi če gre samo za vsakdanje rokovanje s pismonošo – je še pomembnejši, če se oseba bori z osamljenostjo.

Samski in samohranilci

Druga skupina, ki je bila močno prizadeta zaradi zaprtja države in izolacije, so tisti, ki živijo v majhnih gospodinjstvih – samski in starši samohranilci. Tri od štirih oseb, ki živijo same, so dejale, da fizičnega dotika ne doživijo vsak dan, več kot polovica pa jih je povedala, da se pogosto počutijo osamljene. Pri samskih starših ta številka naraste celo na skoraj dve tretjini. Starši brez partnerjev so tudi večkrat dejali, da bi si želeli prejeti več objemov – 69 % v primerjavi z globalnim povprečjem, ki znaša 61 %. Osebe, ki živijo v majhnih gospodinjstvih brez drugega odraslega človeka v gospodinjstvu, s katerim bi si delili odgovornosti pri skrbi za otroka in šolanju na daljavo ali preprosto sočustvovali med tem stresnim obdobjem, preživljajo težke čase.

»Vsaka tretja oseba je dejala, da je trenutna raven človeškega dotika v vsakdanjem življenju prenizka.«

Nadomestitev izgubljenega časa v prihodnosti po pandemiji

Čeprav se pandemija še ni končala, ljudje po vsem svetu nestrpno pričakujejo prihodnost, ki bo omogočala več priložnosti za človeški dotik. Po dolgih mesecih zaprtja države in prisilne socialne izolacije podatki znamke NIVEA kažejo, da je pandemija izpostavila pomembnost dotika v našem življenju in razkrila, da je dotik lahko zdravilo proti osamljenosti – čeprav se bo način našega povezovanja z dotikom verjetno spremenil za obdobje bližnje prihodnosti.

Podatki kažejo, da se bo človeški dotik v svetu po pandemiji osredotočal bolj na kakovost kot količino – z drugimi besedami, na notranji socialni krog. Več kot tretjina sodelujočih po svetu pričakuje povečanje dotika v notranjem krogu po koncu krize, medtem ko naj bi se raven dotika v zunanjem krogu dolgoročno znižala, saj bodo naše trenutne spremembe vedenja postale stalne navade. Skoraj polovica ljudi v Braziliji, Južni Afriki, Združenem kraljestvu, ZDA in zlasti Italiji pričakuje, da se bo raven dotika v njihovem notranjem krogu po krizi zvišala, morda kot nadomestilo za izgubljeni čas. Po drugi strani na splošno velja pričakovanje, da se bo dotikanje v zunanjem krogu zmanjšalo v primerjavi s časom pred pandemijo, vendar pa kar četrtina mladih v starosti 16–19 let dolgoročno pričakuje celo več dotikov v svojem zunanjem krogu. Brez dvoma morajo veliko nadoknaditi in očitno komaj čakajo, da se bodo lahko več dotikali, ko bomo porušili zidove, ki smo jih zgradili zaradi koronavirusa.

V vseh skupinah velja, da smo zaradi pandemije lačni stika kože s kožo, podobno kot doživljamo lakoto po hrani. V vseh državah, kjer je potekala raziskava, je vsaka tretja oseba dejala, da je trenutna raven človeškega dotika v vsakdanjem življenju prenizka, in tri od petih oseb želijo po koncu krize nadoknaditi trenutno pomanjkanje človeškega dotika. Poleg tega podatki kažejo močno hrepenenje po več človeškega dotika po krizi v zelo družabno naravnanih državah, ki jih je pandemija močno prizadela, na primer v Braziliji in Italiji. Več kot tri četrtine Brazilcev in skoraj tri četrtine Italijanov je dejalo, da si zaradi izolacije želijo fizični stik bolj kot kadar koli prej. In le kdo jim lahko zameri? Nihče izmed nas verjetno ne bo pozabil podobe praznih ulic in zapuščenih lokalov, ko je Italija uvedla zaprtje države.

»V prihodnosti teh trenutkov povezanosti ne bomo jemali za samoumevne.«

Novo razumevanje moči dotika

Povsem jasno je, da je za to, da se bomo vrnili na raven dotika, kakršno smo imeli pred pandemijo, potreben čas, toda pandemija je že pustila trajen pečat v naših srcih in duhu – pa tudi na naši koži. Zdaj vemo, kakšen je občutek, če se ne moremo dotakniti tistih, ki jih imamo radi, in kakšni sta izolacija in osamljenost, ki prideta s tem pomanjkanjem dotika. Če je kaj pozitivnega v tej krizi, je to, da nam je pandemija omogočila novo razumevanje moči dotika za naše čustveno, fizično in duševno zdravje. Ko se bomo v prihodnosti lahko brez strahu objeli, rokovali ali ljubkovali, teh trenutkov povezovanja ne bomo jemali za samoumevne. Več časa bomo preživeli z ljubljenimi osebami, krepili naše medsebojne vezi in se ponovno povezovali z dotikom.

O študiji

Študijo znamke NIVEA je izvedlo podjetje Mindline, neodvisni raziskovalni inštitut, kot spletno anketo med 11.706 ljudmi v naslednjih 9 državah (približno 1000 udeležencev na državo): Avstraliji, Braziliji, Franciji, Nemčiji, Italiji, Južni Afriki, Južni Koreji, Združenem kraljestvu in ZDA. Sodelujoči v anketi so bili stari med 16 in 69 let ter so predstavljali reprezentativen vzorec na podlagi spola, starosti, regije in poklicnega statusa. Podatkovna baza za to študijo je od aprila (17. teden) do avgusta (32. teden) 2020, evropsko delo na terenu se bo nadaljevalo do oktobra.