Ambasadorka akcije Podarite nam modro srce: Ana Lukner Roljić

Poleg različnih nalog, ki jih nadvse uspešno opravljate, ste tudi ustanoviteljica Anine zvezdice, dobrodelne organizacije za pomoč socialno ogroženim v obliki hrane. Od kod ideja za Anino zvezdico?

Že od malih nog sem bila vzgajana, da je treba pomagati sočloveku, da je treba biti sočuten in, da je nuditi pomoč nekaj najlepšega, kar lahko narediš. Anina zvezdica pa se je začela z mojim rojstnim dnevom, pred devetimi leti, ko sem bližnje in prijatelje povabila k sebi na čaj in domače piškote, hkrati pa sem jih prosila, da vsak izmed njih prinese kakšno hrano z daljšim rokom uporabe, ki jo ima doma. Večinoma imamo namreč vsi na zalogi pločevinke ali testenine. Na ta način smo zbrali toliko hrane, da smo pomagali 37 družinam. Leto kasneje, mislim, da je bilo pomoči deležnih že okoli 150 družin. V devetih letih pa smo pomagali že več kot 200 tisoč družinam. Imamo tudi pet izpostav oziroma skladišč po Sloveniji, več kot 150 prostovoljcev, pomagajo pa nam tako posamezniki kot podjetja – različni športni klubi, Slovenska vojska, gasilci, policisti, zdravstvene ustanove in še bi lahko naštevala. Še posebej sem ponosna na šole, s katerimi smo sodelovali – že več kot 400 jih je!

A ne glede na to, koliko ljudi nesebično pomaga, je tistih, ki potrebujejo pomoč vedno več kot lahko zberemo hrane zanje. In to me zelo žalosti. V Sloveniji bo potrebno še kar nekaj časa in doseg kritične mase, da se lahko stvari korenito spremenijo ter da se postavijo novi temelji in da tudi tovrstna, dobrodelna pomoč, pri nas sploh ne bi bil več potrebna. Z vsem, kar počnem, želim pozitivno vplivati na spremembe pri nas, vendar, kot že omenjeno, pomembna sta čas in prava miselna naravnanost ljudi.

Anina zvezdica je nekaj posebnega tudi po tem, da za njeno delovanje ne potrebujete nobenih finančnih sredstev, le čas in iskreno željo pomagati drugim. Kako vam to uspeva?

Žal imajo številne dobrodelne organizacije po vsem svetu izjemno slab sloves, saj njihovo delovanje ni transparentno. Posledično ljudje ne želijo pomagati, saj ne vedo, ali bo pomoč prišla v prave roke. Moja velika želja je, da bi se delovanje dobrodelnih organizacij na globalni ravni spremenilo in da bi postalo 100 % transparentno. Zato je bilo eno od mojih vodil pri ustanavljanju Anine zvezdice dokazati, da lahko povsem brez finančnih sredstev narediš zelo veliko. Mi denarja ne sprejemamo – nakazilo Anini zvezdici sploh ni mogoče! Seveda imamo nekaj minimalnih stroškov, ki pa jih krijem sama.

Zdi se mi, da smo z našim načinom delovanja sprožili neko novo gibanje v domačem prostoru, ki je povsem drugačno od drugih. Neskončno veliko mi pomeni, da smo prebudili prave vrednote in, da ničesar ne skrivamo.

Pri svoji dobrodelnosti se srečujete s številnimi žalostnimi zgodbami, ki se jih trudite polepšati. Vam je kakšna še posebej ostala v spominu?

Res je, prvih nekaj let sem bila zelo prizadeta in resnično žalostna zaradi tega, kar sem prebrala, slišala in videla. Saj je na začetku prav vsaka prošnja prišla najprej do mene. Resnično sem si želela ustvariti sliko, kakšno je stanje v Sloveniji, kako so obravnavani ljudje, ki prosijo za pomoč. Namesto hladnih obrazcev, v katere bi se morali vpisati, so pri nas deležni pristnega človeškega stika. Na ta način so se nam lahko zaupali in začutili, da jih poslušamo. Sem pa s časom ugotovila, da se moram utrditi, saj sem preveč prejokala, kot tudi ostala ekipa Anine zvezdice, ki mi je pomagala. Izkušnje so nas naučile, da smo ljudem v veliko večjo pomoč, če ostanemo pozitivni, če jih znamo objeti in jim vliti upanje. Je bil pa ta proces dolg in težak.

Mi je pa res ena zgodba še posebej ostala v spominu. K nam je prišla po pomoč družina iz Ljubljane – mnogi namreč zmotno mislijo, da se na nas obračajo samo ljudje izven glavnega mesta – mama in oče, oba visoko izobražena, sta delala v istem podjetju in hkrati izgubila službo. Znašli so se v hudi finančni stiski in so nam pisali, če bi lahko prišli po hrano. Seveda smo družino povabili, se tudi pogovorili z njimi, potem pa sem mlajšemu sinu dala prazno vrečo in mu rekla, da naj gre v del skladišča, kjer so sladkarije, in si izbere kar želi in kolikor želi. Po 10 minutah se je vrnil z eno samo liziko!

In še ene zgodbe sem se spomnila. Mati samohranilka je prišla z majhnim fantkom po hrano kar s kovčkom, da bi potem lažje odšla domov z avtobusom. Ko je fantek zagledal piškote, je rekel: “Mami poglej, zdaj smo pa bogati!”

Se je morda zaradi teh izkušenj spremenil tudi vas odnos do življenja?

Absolutno. Jaz sem že od nekdaj mnenja, da če želiš biti v življenju izpolnjen, moraš najti samega sebe in početi to, kar te veseli, največ vredno pa je, da se zavedaš tega, kar je okoli tebe in da lahko daješ drugim. In s tem ne mislim na materialno pomoč, ampak da znaš prisluhniti, tega namreč danes manjka.

V resnici smo se vsi, ki pomagamo, navzeli te skromnosti in se še bolj kot prej začeli zavedati tega, kar imamo. Za nas je res pomembno, da se pri nas vsi počutijo dobrodošle, da niso nič manj vredni zaradi tega, ker imajo manj. To se mi zdi nadvse pomembno sporočilo, da te tvoja trenutna situacija ne definira. Ker se vsak izmed nas lahko kdaj znajde v takšni ali drugačni stiski. Mene osebno je izkušnja z Anino zvezdico še bolj prizemljila. Ljudje, s katerimi skupaj pomagamo, so postali moji dobri prijatelji, in z njimi sodelujemo tudi na drugih področjih. Ponosna sem na to, kar smo ustvarili skupaj, da smo se znali povezati za dober namen.

Kakšna je vaša vloga v projektu Anina zvezdica danes?

Sem ustanoviteljica in vodja Anine zvezdice – tako je celotna vizija, organizacija in koordinacija projektov moje delo in to je čudovito. Tudi v skladišču sem v veliki meri še vedno prisotna, kadar nisem v tujini. Ob tem pa želim poudariti, da Anina zvezdica nikakor ni moja služba, je projekt, s katerim se tako jaz, kot ostali, ki so njegov del, ukvarjamo izključno v prostem času. Prav vsi se preživljamo s povsem drugimi stvarmi. Lahko pa vam povem, da praktično ves naš prosti čas posvečamo prav Anini zvezdici.

Menite, da lahko prav vsak posameznik najde priložnost za pomoč drugim?

Seveda! Sama pogrešam več sočutja, razumevanja in spoštovanja med ljudmi, da bi znali prisluhniti in slišati, da se mogoče kdaj nasmehnemo komu, ki ga sploh ne poznamo. To so te malenkosti, ki res štejejo. In, da se hkrati zavedamo, da je vsak izmed nas v težki situaciji, in da s tem ni nič narobe. Na koncu smo vsi samo ljudje.