Ambasadorka akcije Podarite nam modro srce: Mojca Odar

Ste navdušena gorska kolesarka doma, predvsem pa v tujini – s kolesom ste se podali celo okoli Anapurne. Kdaj in zakaj ste se odločili, da se pridružite gorskoreševalni službi?

Gorski-reševalni skužbi sem se pridružila pred 6 leti. V gore sem veliko zahajala že pred tem in v tem svetu osupljive lepote predvsem veliko dobivala. Bodisi energetsko, kot tudi iz športnega, fotografskega in drugih zornih kotov. Potem pa sem se na določeni točki življenja odločila, da lahko goram nekaj vrnem. Takrat je bila moja psička – labradorka Tara – še majhna, in zaželela sem si pomagati skupaj z njo. Zaradi te želje sem se pridružila Gorski reševalni službi Bohinj.

Kaj vse je potrebno, da človek postane gorski reševalec, in kako dolgo traja usposabljanje?

Najprej je potrebna ljubezen do gora, poznavanje le-teh, izkušnje s hojo po poteh vseh težavnosti, zagotovo pa je potrebno imeti tudi vsaj nekaj alpinistične osnove. Ob vsem tem je potrebna še velika mera občutka do sočloveka in želja pomagati ljudem v stiski. Nato podaš prošnjo v gorsko reševalno službo. Če te izberejo, se začne usposabljanje. V tem času znanje pridobivaš s pomočjo inštruktorjev tvojega društva in na koncu imaš tri izpite: prva pomoč, letna in zimska reševalna tehnika.

Kako pomembno je v vašem poklicu timsko delo?

V gorski reševalni službi? Timsko delo je osnova. Vse delo se izvaja v skupini. Brez tega ne bi šlo. Posameznik tu ne pride do izraza.

Biti gorski reševalec ni lahka naloga, zagotova pa je povezana z zelo intenzivnimi čustvi. Je kakšna reševalna akcija na vas pustila še posebej močan pečat?

Seveda so akcije, ki v človeku pustijo pečat in katerih se spominjaš še zelo dolgo. Žal se vse tudi ne končajo srečno. Kakšna od njih ti lahko v določeni meri tudi spremeni pogled na življenje. Bi pa težko katero posebej izpostavila.

Kot učiteljica razrednega pouka imate priložnost, da svojo ljubezen do športa, hribov in pomoči drugim prenašate tudi na svoje učence, kajne?

To je res. In ravno v tem vidim svoj največji prispevek tako šoli kot tudi kraju. V Bohinju, kjer živimo, je izredno pomembno, da mladi najdejo sebe. Da najdejo tukaj svoje interese in uvidijo prednosti, ki jih imajo s tem, da živijo v objemu gora. Le tako bodo v kraju ostali in si ustvarili kakovostno življenje.

Kje vse lahko prav vsak posameznik najde priložnosti za pomoč drugim?

Verjamem, da marsikje. Vsaka lokalna skupnost potrebuje posameznike, ki so pripravljeni nekaj svojega prostega časa nameniti prostovoljstvu. Oziroma ne le posameznike, čimveč takih ljudi! Si predstavljate, kaj lahko naredi pozameznik in, kako bi lahko s povezovanjem, tudi na prostovoljni ravni, dvignili kakovost življenja v kraju? Vedno znova me gane trenutek, ko skupaj z otroki obiščemo dom starostnikov. Kako malo je potrebno za iskrice v očeh. In veste, kaj je najlepše – te iskrice so na obeh straneh! Dajanje v življenju je zanimiva stvar, saj zelo bogati, pa ne samo tistega, ki prejema, tudi, ali predvsem, tistega, ki daje.

Letos se preko te akcije spodbuja prostovoljstvo. In že to, da se o tem več govori, je lahko eden od vzgibov, da ga spodbudimo in naredimo še več v tej smeri.