Ambasador akcije Podarite nam modro srce: Robert Sabol

Zaposleni ste na Reševalni postaji Kliničnega centra ljubljana, kjer letno opravite preko 1000 intervencij. Kako ste se odločili za ta izredno zahteven, a gotovo tudi lep poklic?

Za ta poklic sem se odločil že kot otrok. Ko sem bil še mulček, sem hodil na Tržaško cesto v Ljubljani in opazoval reševalce, ki so hiteli mimo mene na intervencijo, ali peljali bolnika oz. poškodovanca 'pod nujno' v Klinični center. Že kot otrok sem se vedno postavljal na stran šibkejšega, nemočnega in poskušal pomagati.

Kakšne lastnosti mora imeti človek, da postane reševalec?

Da postaneš reševalec, ali pripadnik katere koli druge intervencijske službe (policija, gasilci, gorski reševalci), moraš biti timski igralec. Tukaj za soliste nekako ni prostora. Moraš se znati odločiti hitro. V svojem delu moraš biti dober, saj gre pri delu intervencijskih služb vedno zares, se mudi in prostora za napake ni. Moraš biti prilagodljiv in znati improvizirati. Niti dve intervenciji nista enaki, vsaka je zgodba zase.

To so službe, ki ne poznajo praznika, vikenda in noči. Reševalcev ne motijo megla, dež, toča, sneg, mraz, vročina, niti smrad. Mi smo tisti, ki hitimo tja, od koder drugi bežijo.

Pri timskem delu pa je ključnega pomena zaupanje, kajne?

Delo intervencijskih služb je timsko. Ostre meje, kje se konča delo policista in začne delo reševalca ali gasilca, ni. Delamo z roko v roki. Marsikdaj smo po uspešni akciji umazani, blatni, mokri in krvavi. To nas ne moti. Ko akcijo uspešno končamo, že nasmeh in palec gor povesta vse. Delamo, kar se drugim niti sanja ne. Zaupamo si in, kot sem že ob različnih priložnostih omenil, smo »brothers in arms« (soborci).

Zadovoljstvo je delati, ko veš da te partner ne bo pustil na cedilu. Na ta način si upamo več in velikokrat prestavimo meje mogočega. In veseli me, da vsi enako mislimo, da denar ni vse. To, kar čutimo na intervenciji, je težko preslikati na papir. Sotrpini v intervencijskih službah vedo o čem govorim.

Pri svojem delu se srečujete z izredno pretresljivimi situacijami. Kako vplivajo na vas? Je z leti postalo lažje?

Zgodb je ogromno, takih s srečnim in z manj srečnim koncem. Srečujemo se z marsičem, v vseh možnih pogojih. Naučiš se ceniti drobne stvari in dobrine, ki jih drugi ljudje niti ne opazijo. Z leti je postalo lažje predvsem zaradi rutine, z leti človek dobi debelo kožo. No, žalostni prizori, ki jih vidiš v družbi, pa enako globoko zarežejo in zapečejo v duši. To so rane, ki se nikoli ne zacelijo, rane ki skelijo celo življenje. To nosimo s seboj, o tem ne razpredamo na veliko, saj nas tudi nihče ne posluša. Običajno naši apeli naletijo na gluha ušesa.

Ko se zaveš, da je največje bogastvo, da imaš dve zdravi roki in nogi, da lahko hodiš, da si svoboden, takrat lahko rečeš, da si prišel na 'višji nivo'. Materialne stvari ti lahko vzamejo, spominov nikoli. In tukaj smo ljudje, ki rešujemo in pomagamo 'bogatejši', ker imamo veliko takih spominov.

Kje vse lahko, po vašem mnenju, prav vsak posameznik najde priložnosti za pomoč drugim?

Priložnost za pomoč drugim se ponuja prav vsako uro ali minuto slehernega dne. Že lepa gesta, da nekomu pridržimo vrata in se mu nasmehnemo, nekomu pomeni veliko. Malo humorja in stisk roke lahko spremeni oblačen dan v sončnega. Ni treba veliko. Treba je le na stežaj odprti srce in kdaj tudi dati, ne samo jemati.

Za podporo sem se odločil, ker je to najmanj kar lahko storim. Če bom samo eni osebi polepšal dan, je moj cilj dosežen. Žalosti me, da smo se kot družba 'razsuli' in 'propadli'. Velikokrat iščem navdih v naravi in opazujem živalski svet, kako čudovito funkcionira. Žal smo ljudje v tokratnem civilizacijskem poskusu padli. Bojim se, da druge možnosti ne bo. Pot nazaj sicer obstaja. Bodi sam tista drobna sprememba, ki bo spremenila stvari na bolje. V mehanizmu ure je pomemben vsak zobnik, velik ali majhen.

Svet je pust in žalosten zato, ker ne uspemo nahraniti sitih in bogatih, ne pa zaradi lačnih in revnih. Ozrimo se vase in si podajmo roke. To nič ne stane, nič ne boli.